Nova  knjiga  M.  Grakalića

Filed under: Hrvatska,nove knjige,region,vesti |

grakalicU okviru trećeg Gornjogradskog književnog festivala bit će predstavljena zbirka poezije osnivača i voditelja festivala Marijana Grakalića „Neskončno“, na slovenskom jeziku, u izdanju Društva prijateljev zmernega napredka iz Kopra.

Marijan Grakalić je pisac i novinar iz Zagreba, jedan je od osnivača časopisa ZoonPolitikon (1978), pisao je za novine i časopise: Quorum, Pitanja, Danas, Večernji list, Radničke novine, Start, Mladina, Vjesnik itd., a sad je urednik Kulturne mreže na portalu Radio Gornji grad. Objavio je deset knjiga od 1988. godine.

Pjesme je preveo i recenziju napisao Franjo Frančič, pisac, pjesnik, dramatičar i prevodilac iz Slovenije koji živi i stvara u Istri. Objavio je više od 50 knjiga, od kojih je 16 za djecu, dobitnik je više od 50 nagrada na natječajima domaćim i međunarodnim, član je Društva prevodilaca Slovenije.

Iz recenzije: Izbor poezije Neskončno je zgolj drobec iz Grakalićevega obsežnega opusa, ki ga lahko razmejimo na urbano in lirično ekspresivno. Grakalić je poet Zagreba, a tudi neba, morja in ljubezni. Pričujoči izbor obsega večinoma meditativno filozofske pesmi, razmišljanja o življenju, o rojstvih in smrtih in tistem vmes. Ni naključje, da se v njegovi poeziji mnogokrat zvrstijo občutja, ki jih ubesedi z: hrepenenje, upanje, čudeži. V Grakalićevi poeziji sije svetloba, to je eden redkih sončnih, optimističnih zapisov o ljudeh, njihovih usodah, o mestu, oblakih, minulih ljubeznih. Tu in tam zavalovi melanholija, verzi so ritmični, nagovarjajo nas s sporočilnostjo, da so sence, ki nam zakrijejo jutro zgolj naš pogled na ostre robove sveta.

V slovenski poeziji mu je morda blizu Pavček, Minatti, nekatere pesmi Murna. A v poeziji so primerjave komaj mogoče, tisti drug del Grakaličeve poezije, ki opeva in ohranja purgerski Zagreb še čaka, da se prelije v druge jezike.

Neskončno je nebo in morje, neskončna so tudi polja poezije, ki nas kliče, da odidemo na potep po čarovniški pokrajini besed.

Živimo samoten čas, samo navidezno smo priklopljeni na ves svet, poezija pa je molitev za izbrance, ljudje jo potrebujejo bolj kot kadarkoli prej.

Оставите одговор

Ваша адреса е-поште неће бити објављена. Неопходна поља су означена *

Dokaži da nisi mašina: * Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

*